Doširak, rezanci z okusom mlade goveje

Doširak, rezanci z okusom piščanca

Doširak z okusom svinskega mesa

Tradicionalna kuhana klobasa

Klobasa Eliseevskaja, suha z začimbami

Klobasa kuhana Doktorska Klasična

Klobasa prekajena Konjačna

Produkt pripravljen je za takojšno uporabo

Produkt pripravljen za takojšno uporabo

Produkt pripravljen za takojšno uporabo

Produkt pripravljen za takojšno uporabo

Kuhana klobasa Doktorskaja s dimkom

Pelmeni domači, ruske raviole z mešanim mesom. Brez barvil inkonzervansov.

Pozimi si tradicionalnega ruske pojedine ni mogoče zamisliti brez toplih pelmenov.  Sama priprava pelmenov je pravi ritual v kateri koli družini, kjer se s tem ukvarjajo vsi, od otrok do odraslih. Zgodovina pelmenov je precej zapletena, kako so se pojavili in zakaj je tako vam nihče ne bo znal zagotovo povedati.

Pelmeni so bili dolgo časa regionalna specialiteta Uralsko-Sibirske kuhinje in so pridobili večjo prepoznavnost v sredini XIX stoletja. Pred tem jih niso omenjali v nobeni ruski kulinarični knjigi.

Član ruskega geografskega društva Grigorjev je napisal leta 1849 v “Geografskih novicah”: “Peljnjani” – majhne upognjene piroške, spominjajo na uho, in tako imenovane po-permske od pelj – “uho” in njani –  “kruh”.

Pozimi si tradicionalnega ruske pojedine ni mogoče zamisliti brez toplih pelmenov.  Sama priprava pelmenov je pravi ritual v kateri koli družini, kjer se s tem ukvarjajo vsi, od otrok do odraslih. Zgodovina pelmenov je precej zapletena, kako so se pojavili in zakaj je tako vam nihče ne bo znal zagotovo povedati.

Pelmeni so bili dolgo časa regionalna specialiteta Uralsko-Sibirske kuhinje in so pridobili večjo prepoznavnost v sredini XIX stoletja. Pred tem jih niso omenjali v nobeni ruski kulinarični knjigi.

Član ruskega geografskega društva Grigorjev je napisal leta 1849 v “Geografskih novicah”: “Peljnjani” – majhne upognjene piroške, spominjajo na uho, in tako imenovane po-permske od pelj – “uho” in njani –  “kruh”.

Pozimi si tradicionalnega ruske pojedine ni mogoče zamisliti brez toplih pelmenov.  Sama priprava pelmenov je pravi ritual v kateri koli družini, kjer se s tem ukvarjajo vsi, od otrok do odraslih.

Zgodovina pelmenov je precej zapletena, kako so se pojavili in zakaj je tako vam nihče ne bo znal zagotovo povedati.

Pelmeni so bili dolgo časa regionalna specialiteta Uralsko-Sibirske kuhinje in so pridobili večjo prepoznavnost v sredini XIX stoletja. Pred tem jih niso omenjali v nobeni ruski kulinarični knjigi.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Pelmeni z govedino. Tradicionalne ruske raviole z mešanim mesom. Brez barvil inkonzervansov.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Svinska slanina “Domača” s mesom in začimbami