Z uporabo brusnic v vsakdanjem življenju lahko preprečite številne bolezni. Z uživanjem plodov se nam bodo okrepile kapilare, normaliziral metabolizem in izboljšali vsi procesi, ki potekajo v našem telesu.

Plodovi tega grma zaradi svojih diuretičnih lastnosti prispevajo k odpravljanju zatečenosti. Pomagali nam bodo tudi pri zdravljenju pljučne tuberkuloze, ledvičnih kamnih in želodčnih ranah. Krom in baker, ki jih vsebuje brusnica, nam pomagata pri preprečevanju srčnega napada. Elementi, kot so mangan, magnezij, kalij in železo imajo anti-sklerotični učinek in prispevajo pri krepitvi žilnih sten, izboljšanju imunskega sistema, odpravijo anemijo in gastritis.

Črni ribez zamrznjen.

Črni ribez vsebuje velike količine vitamina C. V 100 g. Črnega ribeza se nahaja več kot 300% dnevne priporočene vrednosti vitamina C, ki ima antioksidativne lastnosti. Črni ribez vsebuje veliko vitaminov B6, B5, B1 in železa. Z uživanjem črnega ribeza zagotovimo 20% dnevne potrebe po železu

V slaščičarski tovarni, imenovani po Karlu Marxu, se je nekoč zgodila izredna situacija. Slaščičarji so pozabili pospraviti ostanke jajčnih beljakov v zamrzovalno skrinjo. Naslednje jutro je to napako odkril vodja biskvitnega oddelka Konstantin Petrenko. Da bi se izognili škandalu, se je odločil s pomočjo mlade delavke narediti torto iz beljakovih listov, kremo, torto je posipal z vaniljo in okrasil vrh s cvetovi iz kreme. Izkazalo se je, da je to čudovita torta, ki je bila presenetljivo okusna. Tako je slučajno nastala torta “Kijevska”. To se je zgodilo leta 1965.

Postala je simbol Ukrajinske prestolnice, ima visoko kakovost in dobro znana v Rusiji.

Davno nazaj se je armenski kralj Aram znašel v ujetništvu asirskega vladarja Navuhdonosorja. Asirski vladar tega ni videl kot zmago nad armenskim kraljem, zato je rekel: ” Deset dni vas bom pustil brez hrane. Enajsti dan bova tekmovala v lokostrelstvu. Vaša zmaga bi pomenila, da ste močnejši od mene. V tem primeru vas bom osvobodil.” Celo noč je Aram razmišljal, zjutraj pa je prosil, če mu lahko dostavijo njegov najlepši ščit. Navuhdonosor ni imel nič proti in je takoj poslal svoje odposlance po ščit. Aramovi služabniki so bili najprej presenečeni nad naročilom svojega kralja, le zakaj bi potreboval ščit? Potem pa jim je le postalo jasno in so v ščit skrili koščke tankega armenskega kruha lavaš. Ščit so predali odposlancu in Asirci niso opazili lavaš, skrit znotraj ščita. Enajstega dne sta se Aram in Navuhdonosor odpravila na polje, kjer naj bi se pomerila v lokostrelstvu. Navuhdonosor je bil prepričan, da bo Aram, ki ni dobival hrane 10 dni, popolnoma brez moči. Vendar ga je Aram z lahkoto premagal. Lavaš ga je rešil ujetništva, zato je po vrnitvi domov ukazal, da se v Armeniji od vseh vrst kruha peče samo še lavaš.

Klasična medova torta z orehi, 1350g

Francozsko pecivo Ekler iz kuhanega (paljenega) testa s kremasto polnilo in prelito čokoladno glazuro.

Njegovo ime v prevodu pomeni “strela” ali “flash” in prišlo je iz Francije od francozskega slaščičarja Antonin Carême – osebnega kuharja cesarja Napoleona I.

 

 

 

 

Pozimi si tradicionalnega ruske pojedine ni mogoče zamisliti brez toplih pelmenov.  Sama priprava pelmenov je pravi ritual v kateri koli družini, kjer se s tem ukvarjajo vsi, od otrok do odraslih. Zgodovina pelmenov je precej zapletena, kako so se pojavili in zakaj je tako vam nihče ne bo znal zagotovo povedati.

Pelmeni so bili dolgo časa regionalna specialiteta Uralsko-Sibirske kuhinje in so pridobili večjo prepoznavnost v sredini XIX stoletja. Pred tem jih niso omenjali v nobeni ruski kulinarični knjigi.

Član ruskega geografskega društva Grigorjev je napisal leta 1849 v “Geografskih novicah”: “Peljnjani” – majhne upognjene piroške, spominjajo na uho, in tako imenovane po-permske od pelj – “uho” in njani –  “kruh”.

Pozimi si tradicionalnega ruske pojedine ni mogoče zamisliti brez toplih pelmenov.  Sama priprava pelmenov je pravi ritual v kateri koli družini, kjer se s tem ukvarjajo vsi, od otrok do odraslih.

Zgodovina pelmenov je precej zapletena, kako so se pojavili in zakaj je tako vam nihče ne bo znal zagotovo povedati.

Pelmeni so bili dolgo časa regionalna specialiteta Uralsko-Sibirske kuhinje in so pridobili večjo prepoznavnost v sredini XIX stoletja. Pred tem jih niso omenjali v nobeni ruski kulinarični knjigi.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Italijanski ravioli, kitajski Czjao-czi, litovski koldunaj, srednje azijski manti in gruzijski hinkali – vsi so bratje ruskim pelmenom.

Pelmeni so prišli v Rusijo iz številnih krajev in so imeli različna imena. Potrditev tega najdemo v popotnih zapiskih slavnega novinarja Berezina, ki jih je objavil na podlagi potovanja v Dagestan in Transcaucasijo leta 1850. Pisal je o Dagestanski kuhinji, kjer je obrnil svojo pozornost na juho, ki jo danes poznamo kot “djušbara”: jagenčkovo uho, preprosto naši ruski “peljnjani” naša kruhova ušesa. Kako sta se ti dve jedi srečali iz tako oddaljenih krajev kot sta – dagestan in sibirija – ni jasno.

Vareniki z krompirjem in jurčki

Brez zadržkov lahko varenike (žlikrofi) štejemo za tradicionalne in morda celo kultne jedi ukrajinske kuhinje. Kuhala jih je tudi gogolojeva  Soloha, vendar v resnici zelo malo ljudi ve, da  korenine te jedi segajo v turško kuhinjo. To je pelmenom podobna jed, ki izvira iz turške kuhinje –majhne kuhane piroške iz presnega testa z nadevom je bila tako zelo všeč ukrajincem, da so jih postopoma preimenovali iz »basurmanskih« djuš-vara v vara-niki, in šele nato v ponos ukrajinske kuhinje – vareniki, ki so lahko poljnene z najbolj priljubljenimi polnili; ocvirki, čebulo, krompirjem in češnjami. Danes lahko vsak po svojem okusu izbere polnilo in vrsto testa za varenike.