Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

V Rusiji se je medenjak pojavljal v vseh družbenih slojih – od kraljevske mize do revne kmečke koče. Okusi medenjakov so bili različni in odvisni od uporabljene vrste testa in, seveda, od dodanih začimb in dodatkov, ki so se imenovali v starih časih “suhi parfumi”, med katerimi so bili najbolj priljubljeni; črni poper, italijanski koper, pomarančne lupine (grenke pomaranče), limone, mete, vanilije, ingver, janež, kumina, muškatni orešček in klinčki.

V Rusiji so bile tri vrste medenjakov, ki so se imenovali glede na način priprave: lepljeni, tiskani ali rezani medenjaki.

Medenjaki Pravličen okus

Prve Ruske medenjake so imenovali “medeni kruh” in so se pojavili okoli IX stoletja, bili so narejeni iz  mešanica ržene moke, meda in iz jagodičnega soka, pri čemur je med predstavljali skoraj polovico vseh sestavin. Kasneje so v “medeni kruh” začeli dodajati še gozdna zelišča in korenine, ter v XII – XIII stoletju, ko so se v Rusiji začele pojavljati eksotične začimbe, pripeljane iz Indije in Bližnjega vzhoda, je medenjak dobil svoje ime in praktično se je oblikoval v to obliko sladice, ki jo danes poznamo.

Medenjaki Iriska z okusom karamele