Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

Zgodovina Tulskega medenjaka se je začela v 17. stoletju, ko je bilo življenje v Tuli težko, zato so se vsi ukvarjali s katero koli obrtjo ali prodajo. Med izdelki, ki so bili pripravljeni za prodajo, so bili tudi medenjaki. V prizadevanju, da bi nekako izstopali, presenetili in prodali čim več medenjakov, so se obrtniki trudili narediti medenjake bolj okusne in lepše od svojih konkurentov.

Znano je, da so v starodavnih časih Tulski mojstri naredili žamki – majhne medenjake okrogle oblike brez dekoracije. Za poseben okus so v testo žamok dodajali oreščke, med in meto. Verjetno se je tako začela zgodovina klasičnega tiskanega medenjaka.

V 17. in 19. stoletju so bil medenjaki zelo razširjeni in se je z njimi veliko trgovalo. V vsakem kraju so pekli svoje medenjake po tradicionalnih receptih, skrivnost pripriprave medenjakov se je prenašalo iz generacije v generacijo. Medenjake so pekli za revne in bogate, za darila in rojstne dneve. Podarjalo se jih je sorodnikom in ljubljenim osebam, pekli so jih za poroke, za praznike, za pogostitev revnih, za pogrebne slovesnosti. Celo pripisovali so jim zdravilne lastnosti. Bil je tudi medenjak namenjen bolnikom, ki so ga pripravljali in okraševali s posebno natančnostjo, na spodnji strani medenjaka so vrezovali črke z inicijalkami angela varuha.

V Rusiji se je medenjak pojavljal v vseh družbenih slojih – od kraljevske mize do revne kmečke koče. Okusi medenjakov so bili različni in odvisni od uporabljene vrste testa in, seveda, od dodanih začimb in dodatkov, ki so se imenovali v starih časih “suhi parfumi”, med katerimi so bili najbolj priljubljeni; črni poper, italijanski koper, pomarančne lupine (grenke pomaranče), limone, mete, vanilije, ingver, janež, kumina, muškatni orešček in klinčki.

V Rusiji so bile tri vrste medenjakov, ki so se imenovali glede na način priprave: lepljeni, tiskani ali rezani medenjaki.

Klasični Medenjaki v obliki obroč

V Rusiji se je medenjak pojavljal v vseh družbenih slojih – od kraljevske mize do revne kmečke koče. Okusi medenjakov so bili različni in odvisni od uporabljene vrste testa in, seveda, od dodanih začimb in dodatkov, ki so se imenovali v starih časih “suhi parfumi”, med katerimi so bili najbolj priljubljeni; črni poper, italijanski koper, pomarančne lupine (grenke pomaranče), limone, mete, vanilije, ingver, janež, kumina, muškatni orešček in klinčki.

V Rusiji so bile tri vrste medenjakov, ki so se imenovali glede na način priprave: lepljeni, tiskani ali rezani medenjaki.